Zakaj naj bi bila športna gimnastika prva izbira staršev, ko iščejo primerno fizično aktivnost za svojega otroka?

Kot profesor športne vzgoje in trener gimnastike že več kot desetletje vodim vadbo športne gimnastike. Poučujem predvsem osnovnošolsko populacijo, v manjši meri pa tudi predšolske otroke in mladostnike. Izkušnje sem vzporedno 3 leta nabiral tudi v medicinsko nadzorovanem centru za motnje hranjenja, kjer sem vodil prilagojeno vadbo za ljudi s prekomerno telesno težo.

Že med študijem na Fakulteti za šport sem bil mnenja, da je športna gimnastika kraljica športov (in ne atletika, tako kot meni večina). To trditev utemeljujem z dejstvom, da samo športna gimnastika izmed vseh športnih panog edina razvija največ glavnih motoričnih sposobnosti. Poleg tega je atletika sestavljena z veliko posameznih disciplin, edino deseteroboj bi si kot disciplina lahko zaslužil ta naslov. Motorične sposobnosti, ki jih najbolj razvijamo pri gimnastiki: koordinacija celega telesa skupaj v odnosu  z orientacijo v prostoru, relativna moč vseh mišičnih skupin, gibljivost v vseh sklepih, vzdržljivost v moči. Edina glavna motorična sposobnost, ki se prednostno ne razvija in je tudi delno v navzkrižju z relativno močjo je dolgotrajna vzdržljivost.

Na kratko: samo pri vadbi športne gimnastike so v razvoj resnično zajete vse mišične skupine, tudi tiste manjše, vključno z njihovo dokaj natančno kontrolo. Zato je skladnost telesa oz. izgled telesa pri mnogobojcih v športni gimnastiki tudi estetsko najbolj prijazen očesu.

Za lažjo predstavo, še ena misel: če vzamete človeka z določenim gimnastičnem znanjem in sposobnostmi in ga postavite v katerokoli drugo športno panogo, bo vedno dosegel boljši rezultat (vsaj v krajšem časovnem obdobju), kot v obratnem primeru. To pa je verjetno tudi najbolj tehten razlog, zakaj bi morali vsi otroci starosti 3-8 let začeti svojo športno pot vedno s šp. gimnastiko, kasneje pa se vzporedno  preskusiti tudi v drugih športnih panogah in se potem odločiti v kateri športni panogi bi se radi specializirali. Miselnost v družbi pa je ravno obratna – zaradi medijev in slabe propagande športne stroke starši prepustijo izbiro otroku, kar pa ponavadi pomeni izbiro „po liniji najmanjšega odpora“. Tako v najslabšem primeru končajo doma za računalnikom, v najboljšem primeru pa v prezgodnji specializaciji –  fantje v nogometu, dekleta pa v plesu, kar pa je še vedno daleč od tega, kar si starši oz. vsi ponavadi predstavljamo pod pojmom »celostni razvoj otroka«.

Kdaj začeti s športno gimnastiko?

Osvajanje gibalnih znanj otroka je pri gimnastiki povezano in soodvisno z njegovim razvojem. Ta je seveda povezan z večimi dejavniki, najbolj pa je pogojen z njegovo starostjo. Osnovna motorika se začne razvijati od otrokovega rojstva, pogoji zanjo pa so v veliki meri zastavljeni že pred rojstvom, ko se razvijajo možgani in lokomotorni aparat (kosti, mišičevje). Razvoj slednjih je odvisen predvsem od genetike, kakovosti življenja matere med in pred nosečnostjo ter ostalih vplivov okolja.

Pri nekako 2-3 letih večina otrok že lahko skače, se plazi in tudi teče. Obešanje in lažje obike plezanja tudi kažejo svoje začetke. S 5 leti je zdrav otrok že sposoben samostojno plezati po vrvi ali drogu, skakati v globino na blazine z dvakratne njegove višine itd. Starost, ko otrok vstopi v osnovno šolo, pa je tudi z drugih vidikov skrajni čas, da se otrok prične ukvarjati z gimnastiko. Socializacija, samozavest, sodelovanje, red, disciplina so samo nekatere glavne odlike, ki jih v športni gimnastiki (za razliko od večine športnih panog) še vedno gojimo. Veliko teže pri vzgoji otrok v gimnastiki namenimo zaupanju, medsebojnemu spoštovanju, redu in disciplini, saj te smatramo za temelje vzgoje zdravega človeka, ki bo nekoč srečen in zdrav posameznik, sposoben konstruktivno sodelovati z okolico (narava in družba). Poleg tega je smiselno, da v otroku sprožimo notranjo motivacijo, ki jo bo vedno gojil in nosil v sebi, ter se trudil na vseh področjih svojega življenja po najbojših močeh. Tako je uspeh razvoja posameznika v vseh pogledih (biopsihosocialno) v današnjem času zagotovljen, hkrati pa  tudi delo trenerja postane mnogo lažje. Otroka je potrebno dojemati kot celoto, v to pa sodi v veliki meri tudi otrokovo življenje izven telovadnice.

Koliko vadbe (fizične aktivnosti) potrebuje otrok tedensko?

V času mojega ukvarjanja z vzgojo in treniranjem otrok v športni gimnastiki se je s strani staršev velikokrat pojavilo vprašanje: Koliko vadbe je primerno za otroka določene starosti? Odgovor je bil enostaven pa vendar ne kratek. Nekateri starši so imeli v mislih preutrujenost otroka, spet drugi napredek v osvajanju novih gibalnih znanj in izboljšanja motoričnih sposobnosti.

Preutrujenost

Zdrav otrok bo vsekakor sam pokazal kdaj je utrujen in potrebuje počitek. Otrok nujno potrebuje dnevne aktivnosti v vse pogledih. Za šolskimi klopmi preživi v današnjem času neprimerno več časa, kot njegovi predhodniki v preteklosti. Sedeči način življenja je že splošno prepoznan tudi v drugih življenjskih obdobjih kot negativen. Zato je težnja po vsakodnevni fizični aktivnosti vsaj pri zdravih otrocih toliko večja. Vprašanje „Ali pomeni to 1 ali 3 ure fizične aktivnosti na dan?“ ni tako pomembno, saj je ta pogojena z mnogimi ostalimi dejavniki v dnevnem utripu življenja otroka (ostale aktivnosti, vreme, motiviranost otroka, finančne zmožnosti staršev itd.). Najboljši in hkrati staršem preprost način določanja preutrujenosti je spremljanje otroka tekom dneva. Ocena bo res subjektivna vendar starši verjetno najbolje poznajo svojega otroka in so edini, ki imajo tudi pravico odločati se v njegovem imenu. Vse skupaj seveda velja samo v primeru, ko je otrok zdrav – to pa je direktno povezano s kvaliteto in kvantiteto spanja, prehrano ter stresom, drugače preutrujenosti ne moremo pripisati izključno vadbi oz fizični aktivnosti.

Povzetek: pozorni starši bodo sami prvi opazili otrokovo preutrujenost in tudi vedeli čemu to lahko pripišejo (bolezen, trenutna preutrujenost, stres ipd.). Vsekakor pa naj ne zavirajo otrokovo, včasih na prvi pogled tudi pretirano, željo po športnih aktivnostih.

Usvajanje novih gibalnih znanj in izboljšanje gibalnih sposobnosti

Večina staršev postavi tudi vprašanje o količini vadbe v povezavi z učenjem novih gibalnih znanj in istočasnim izboljšanjem gibalnih sposobnosti. Tukaj je mnenje strokovnjakov povsem soglasno: vadba enkrat tedensko je nezadostna! Ne samo, da vadba v taki količini nima skoraj nobenega pozitivnega vpliva na motorične sposobnosti posameznika, ampak se večkrat lahko izkaže celo negativna. S tem mislimo predvsem na motivacijo posameznika, saj se enkrat tedensko otrok nauči premalo in prepočasi ter dolgoročno izgubi zanimanje. V procesu učenja novih gibalnih znanj je potrebno zadostiti tudi določenemu nivoju pripravljenosti gibalnih sposobnosti (moč, koordinacija, gibljivost, vzdržljivost) te pa lahko izboljšujemo ali vzdržujemo na nekem nivoju samo z določeno količino vadbe. Za vzdrževanje nivoja je potrebno vaditi vsaj 2 krat tedensko, za povišanje nivoja pripravljenosti pa 3-6 krat tedensko. V kolikor ne zadostimo minimumu fizične pripravljenosti posameznika, je osvajanje novih gibalnih znanj vsaj oteženo, če že ne nemogoče (ko prihajamo v zahtevnejše oblike gibanj). Istočasno je možnost poškodb večja, pa tudi stresna  obremenitev telesa je prevelika, saj je telo ves čas počitka navajeno funkcionirati na nižjem nivoju pripravljenosti. Nenehno prevelike stresne situacije, poškodbe ter počasno usvajanje gibalnih znanj pa za otroka predstavljajo levji delež pri njegovi nemotiviranosti.

Kaj pa poškodbe pri gimnastiki?

Športna gimnastika po statističnih analizah ne izstopa od ostalih športov po deležu poškodb povezanih z vadbo ali tekmovanji. Večji del poškodb se pri otrocih, ki se rekrativno ukvarjajo s šp. gimnastiko zgodi zaradi neupoštevanja navodil trenerja! To je lahko posledica slabe zbranosti otroka lahko pa tudi namerno neupoštevanje navodil. Ostali delež poškodb pa je v večji meri mešanica slabe zbranosti pa tudi nestrokovnega dela trenerja. Sem spadajo: akutna ali kronična bolezenska stanja, za katera trener ne ve ali jih ne upošteva, slaba fizična pripravljenost posameznika, neprimerni metodični postopki učenja, pretirana želja otroka in trenerja po učenju pretežkih prvin ipd.

Ob postopni, metodični vadbi, kjer je zajeta tako fizična in psihična priprava posameznika, se pri osvajanju novih gibalnih znanj poškodbe pojavljajo zelo redko. Zelo pomembno pa je aktivno sodelovanje med vsemi tremi udeleženci v procesu vadbe: otrok, trener in starši. V proces okrevanja po poškodbi pa se v to sodelovanje mora aktivno vključiti tudi osebni zdravnik otroka oz. specialist. Tako bo otrokovo zdravje okrnjeno kratkoročno, dolgoročno pa se bomo izognili tudi možnim posledicam te iste poškodbe v kasnejšem obdobju življenja otroka.

Sestavil: Damjan Usenik, prof. švz.